Accept Cookies?
Provided by OpenGlobal E-commerce
Print

Pasja zgodovina

Leta 2006 so znanstveniki zaključili kartiranje pasjega genoma, še pred tem pa so raziskave DNK odgovorile na vprašanja, kaj je pes, od kod prihaja in kako se je razvil.

Genetiki so med raziskavami volčje in pasje DNK ugotovili, da sta se vrsti razšli pred približno 40.000 do 100.000 leti. Večina strokovnjakov meni, da se je naš odnos do psov razvil pred približno 15.000 leti, saj še niso odkrili starejših arheoloških dokazov. Če je to res, se je pes oblikoval veliko pred prihodom v starodavna človeška naselja.

Zgodnja selektivna vzreja

Volk in pes imata zelo podobno DNK. Če se med seboj parita, je njuno leglo zdravo. Pes je po svojem izvoru sposoben samostojne udomačitve, saj je na začetku ločevanja od volka prišlo do majhne, a pomembne spremembe v mehanizmu biološke povratne zveze pri odzivu 'boj, beg ali otrplost'.

To je psom omogočilo, da so se uspešno naselili v novo okolje, ki ga ni nadzorovalo volčje krdelo. Odkrili so človeško ekološko nišo. Hranili so se s človeškimi odpadki in manjšimi sesalci, ki jih je privlačila človeška hrana. V novem okolju so bili zaščiteni pred večjimi naravnimi sovražniki, saj jih je človek odgnal.

'Volčji pes' se je prilagodil novemu življenju. Postal je manjši, zobje pa so mu začeli rasti bolj strnjeno. Zanimivo je, da so se mu povečali sprednji sinusi v lobanji, kar do danes ostaja nepojasnjeno. Žal pa ne moremo zanikati dejstva, da so se psu za tretjino zmanjšali možgani.

Vzreja iz koristi

Najbrž so ljudje ujeli nekaj mladičkov volčjega psa, ki so sprva večinoma končali v kuharskem loncu. Prikupno vedenje mladička pa se takrat ni veliko razlikovalo od današnjega, kar lahko rečemo tudi za naše dojemanje. Tudi v preteklosti je bil človek popolnoma prevzet nad vedenjem mladička.

Ko je pes odrasel, se je vse spremenilo – obstajala je možnost, da ga ljudje začnejo prezirati, pretepati ali da ga pojedo. Preživeli so le najbolj družabni in pametni psi, ki so se lahko tudi parili. Zahvaljujoč prvovrstnemu sluhu in čutilu za voh so postali dobri stražarji, ki so ljudi posvarili pred morebitno nevarnostjo. Nekateri psi so spremljali ljudi na lovu, zato se je izostrila njihova sposobnost za sledenje in napad. Najsposobnejši psi so se lahko parili pod nadzorom človeka.

Posegli smo v naravno vzrejo in oblikovali novodobnega psa. Pred 7.000 leti nam je uspelo ustvariti vitke lovske pse, pred 5.000 leti smo oblikovali velike pse za boj in varovanje ter manjše družne pse. Pred 1.700 leti so nam začeli služiti kratkonogi in počasni lovski psi, pred 1.300 leti pa smo lahko uporabili prve prinašalce in vodne španjele. Le 100 let pozneje smo ustvarili še pse za lov v rovu, prednike današnjih terierjev.

Vzreja zaradi modnih smernic

Vzreja psov zaradi modnih smernic se je nekako začela pred več kot 2.000 leti, ko so na kitajskem cesarskem dvoru začeli selektivno vzrejati današnjega pekinčana. Primer take vzreje je tudi, ko so v Evropi začeli vzrejati sledne pse, ptičarje, setre in prinašalce različnih barv.

Šele v 18. stoletju pa se je zaradi bogastva, prostega časa in urbanizacije začela selektivna vzreja psov, ki temelji na oblikovanju določene barve in dolžine dlake, postave, lepote in sposobnosti. V 19. stoletju so ljudje ustanovili registre pasjih rodovnikov, ki so se razvili v današnje kinološke zveze.

Povzeto po: Bruce Fogle, Naš pes. Učila: Tržič 2009, str. 12-13.