Accept Cookies?
Provided by OpenGlobal E-commerce
Friday 18 Oct 2019
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Print

Vzroki agresivnega pasjega vedenja

Pri odpravljanju agresivnega vedenja je najpomembnejše, da pridemo do njegovega pravega vzroka. Vzrokov za agresivno vedenje sodobnih psov v človeških okoljih je veliko, med najpogostejšimi pa so strah, nesocializiranost, teritorialnost in frustracije.

Strah

Strah je eden najpogostejših vzrokov pasjega agresivnega vedenja. Ko je psa nečesa strah, se najprej želi od tistega človeka, živali ali predmeta oddaljiti, pobegniti. Temu pravimo odziv bega. Če pa se počuti ujetega in ne vidi izhoda v begu, bo prešel v odziv spopada. Želel se bo braniti pred predmetom svojega strahu.

Pogosto se tudi zgodi, da boječ pes najprej pobegne pred človekom ali drugim psom, ki se ga boji. A ko mu ta obrne hrbet, se čuti dovolj pogumnega, da napade ogrožajoče bitje. Zaradi tega razloga se zgodi npr. veliko ugrizov poštarjev ali drugih tujcev, ki pridejo k hiši. Zato je najbolje, da boječemu psu ne obračamo hrbta.

Tudi sicer pes ob strahu (česar koli se že boji) pogosto odreagira z agresivnim vedenjem. Zaradi strahu pred otroki se na primer zgodi največ ugrizov otrok. Majhni otroci namreč velikokrat navdušeno stečejo proti psu, ta pa se od njih čuti ogroženega in "šavsne". V teh primerih je potrebno psa postopoma navaditi na otroke in odpraviti njegov strah pred njimi, otroke pa poučiti, da je potrebno biti ob tem kužku bolj miren in počakati, da on pride do nas.

Cilj psa, ki napade iz strahu, je presenetiti in prestrašiti ter potem pobegniti. Zato enkrat ali večkrat ugrizne na hitro, nato pa se umakne.

Za rehabilitacijo psa, ki je agresiven iz strahu, sta še zlasti pomembni dve stvari:

  1. samozavestna, mirna in odločna drža vodnika, ob katerem se bo boječi pes počutil varnega;
  2. omogočiti psu veliko soočenj s predmetom njegovega strahu, vendar postopno, kolikor prenese. Ali z drugimi besedami, psu, ki se npr. boji drugih psov, je potrebno omogočiti čim več pozitivnih izkušenj s psi, za katere vemo, da so stabilni in se ne bodo ozirali na njegov strah.

Defenzivna drža

Ta vzrok pasje agresivnosti je tesno povezan s strahom. Najpogosteje se razvije pri psih, ki so imeli slabo izkušnjo z drugimi psi ali z ljudmi. S to izkušnjo in s strahom se spopadejo tako, da ob naslednjih srečanjih že "preventivno" lajajo, renčijo, se zaganjajo ali celo ugriznejo – po principu: napad je najboljša obramba. To držo največkrat razvijejo po naravi plahi psi, saj so tudi hitreje tarče napada kot tisti, ki so po naravi samozavestni.

Psi, ki so defenzivno agresivni, kažejo mešane znake strahu in napadalnosti. Zanje je značilno, da ob pogledu na drugega psa ali vrsto ljudi, ki se je bojijo, začnejo lajati, renčati in se zaganjati proti njej. Za razliko od boječih psov, ki niso razvili defenzivne drže, bodo precej prej ugriznili.

Če je bil pes v preteklosti napaden, to pogosto zelo vpliva tudi na njegovega vodnika. Poznam kar nekaj ljudi, ki od napada na svojega kužka na sprehodih neprenehoma trepetajo, kdaj se bo napad ponovil. Takšne drže se je zaradi lastnega strahu sicer težko znebiti, vendar je to za rehabilitacijo nujno potrebno. Prestrašen vodnik, ki je ves sprehod na trnih, kdaj se bo izza vogala prikazal pes, ni zmožen svojega psa pomiriti in mu dati občutka varnosti, hkrati pa v pasjih očeh tudi ne premore avtoritete, s katero bi mu zmogel prepovedati agresivno vedenje.

Slaba socializacija

Pogost vzrok, ki je navadno v začaranem krogu povezan tudi z drugimi, je pasja nesocializiranost. Pes, ki tekom mladosti in kasneje ni imel priložnosti razviti komunikacijskih sposobnosti, bo okrog drugih psov pogosto napet in bo od njih lahko marsikdaj napačno razumljen oz. bo dajal napačne znake. Zato je izredno pomembno, da našemu psu omogočimo čim več pozitivnih izkušenj z drugimi psi. K nerazumevanju pa lahko še dodatno pripomore npr. prirezan rep, dlaka, ki pokriva oči ipd.


Družbena lestvica v krdelu

Živali, ki živijo v družbenih skupinah, se navadno ravnajo po določenih pravilih, ki zmanjšujejo število konfliktov med člani skupine. To velja tudi za pse in ljudi.

Družbena pravila pasjega krdela predvidevajo hierarhično ureditev. Ta družbena lestvica določa, kdo bo prvi jedel, kdo si lahko izbira najboljše mesto za počivanje, kdo se lahko pari … Namesto da bi se za vse to vsakič znova borili, se med člani krdela vzpostavi hierarhija, ki število spopadov zmanjša na minimum.

Dober, rojen vodja krdela lahko le-tega usmerja brez posebnih znakov agresije ali zastraševanja članov, ki so nižje na družbeni lestvici. Takega vodjo v pasjem svetu odlikuje samozavest, mirnost in odločnost oz. asertivnost. To je dominantna drža v dobrem pomenu besede. Ni nujno, da je vodja krdela tudi njegov fizično najmočnejši član, temveč so pomembnejše psihološke lastnosti.

Če vodja teh lastnosti ne premore, se zateka k občasnim ritualiziranim prikazom agresivnosti in zastraševanja drugih članov krdela. To je tudi potencialni izvor pasje agresivnosti do človeških članov svoje družine. Takšni agresivnosti pravimo tudi dominantna agresivnost. Do nje lahko pride, če psu vodniki dopustijo, da v svojih očeh prevzame vodstvo družine. Da bi nižje uvrščenim ljudem odkazal njihovo mesto, vanje usmeri agresivnost, ki se lahko stopnjuje tudi do ugriza.

Takšni psi so pogosto večino časa prijazni in sproščeni. Toda ko začutijo, da je nekdo iz njihovega "krdela" prestopil svoje meje, mu bodo skozi agresivnost poskušali pokazati, kje je njegovo mesto. Do tega navadno pride v situacijah, ki jih pes doživlja kot ogrožajoče ali neprijetne, kot je npr. odvzem hrane, igrače ali kosti, motenje med spanjem, človekovo objemanje, sklanjanje nad psom, dvigovanje, kopanje ali česanje, grožnja, udarec itd.

Ta vrsta agresivnosti je nekoliko pogostejša med samci kot med samicami ter med čistokrvnimi psi kot med mešanci. Navadno se razvije med prvim in tretjim letom starosti psa.

Če je vaš pes prepričan, da je glava družine on, potem nujno stopite v stik s strokovnjakom.

Teritorialnost

Teritorialnost je pogost vzrok spopada med psi ali ugriza (npr. poštarja). Teritorialno vedenje je pri psih različno močno izraženo. Mnogi psi imajo težavo tudi pri razločevanju, kateri nepoznani gost je dobrodošel in kateri ne, še posebej, če vodnik teritorialno vedenje v nekaterih primerih spodbuja. Kljub temu bo obramba ozemlja le redko pripeljala do agresivnega vedenja, če pes svojega vodnika dojema kot vodjo krdela, torej kot lastnika domačega teritorija. V takem primeru bo pes na prihod tujca navadno le opozoril z laježem.

 

Frustracije

Podobno kot otrocih tudi v psih lahko izbruhne agresivnost, če jih mučijo frustracije.

Vse prepogosto imajo te vzrok v preprostem dejstvu, da se pes premalo giba in da nima dovolj umskih izzivov. Tako se v njem skozi mesece nabira negativna energija, ki zna ob primernem trenutku izbruhniti. Pes lahko napetost sprosti skozi agresivnost, lahko pa tudi skozi obsesivnost, destruktivnost ipd. Tukaj za nas, lastnike, ni izgovorov: odgovoren pasji skrbnik mora poskrbeti, da bo odgovoril na vse pasje potrebe. In prva med njimi je ravno potreba po telesnih in umskih izzivih.

Seveda pa je še veliko drugih dejavnikov, ki na psa lahko delujejo frustrirajoče. Mnogo psov, ki se divje zaganja za mačkami, je npr. postalo takšnih, ker niso imeli nikoli priložnosti, da bi mačko v miru povohali od blizu. Frustrirajoče lahko na psa deluje tudi, če je ves čas na verigi ali za ograjo. Za tiste, ki imajo močno izražen spolni nagon, je lahko pomemben dejavnik tudi nikoli izražena spolna sla itd.

Pri tej vrsti agresivnosti se je najpomembnejše vprašati, katere pasje potrebe niso zadovoljene in na kakšen način preusmeriti njegovo pozornost na bolj konstruktivno soočanje s frustrirajočo situacijo.

Zaščitništvo

Ne le ljudje,tudi psi in nekatere druge živali stopijo v bran članu svojega krdela, če je v nevarnosti. Tudi domači psi, tako samice kot samci, lahko razvijejo ta refleks. V resnično nevarnih situacijah ali pri službenih psih je to morda dobrodošlo, manj zaželeno pa je seveda v situacijah, ki jih kot nevarne doživlja le pes. Pogosto se zgodi, da se pes obnaša zaščitniško do tistih članov družine, ki so še posebej ranljivi: starostnik, bolnik, otrok … Vedenje postane zares problematično, če pes začne vse ljudi zunaj družine obravnavati kot grožnjo objektu svoje zaščite in zaradi tega začne do njih pristopati z agresivnostjo.

Ključno vlogo pri preprečevanju te vrste agresivnosti ima ponovno pasji vodnik. On je tisti, ki mora psu jasno sporočiti, da ima sam vse pod kontrolo, da situacija ni nevarna in da njegova agresivnost ni zaželena.

 

Posesivnost

Psi so se razvili iz divjih prednikov, ki so morali tekmovati za hrano, za prostor brloga, za parjenje … Čeprav naši ljubljenčki ne živijo več v tako trdih razmerah, so nekateri še vedno nagnjeni k varovanju svojih predmetov, ležišča in hrane. Lahko postanejo celo posesivni do katerega svojih lastnikov. Temu pravimo posesivna agresivnost.

Ta vrsta agresivnosti je močno povezana tudi s tem, kako pes dojema svoj socialni status v družini. Pes, ki sicer sprejema človeške člane družine kot svoje vodje, bo nanje redko zarenčal, tudi če mu vzamejo hrano. Prvo pravico do hrane ima v pasjem krdelu namreč vedno njegov vodja.

Mnogi lastniki psu, ki je posesiven do nekaterih stvari, le-to enostavno pustijo in ga ne motijo, ko jasno pokaže, da tega ne želi. Stvar pa postane nevarna, če so v igri majhni otroci, ki jim je težje razložiti, naj nikoli ne silijo v njihovo živo "igračo", ko renči.

Za odpravljanje pasje posesivnosti na pomoč nujno pokličite strokovnjaka.

Preusmerjena agresivnost

Ko je pes že v agresivnem stanju in ga želimo odvrniti od spopada z drugim psom, se lahko zgodi, da v svoji osredotočenosti preusmeri svojo agresivnost na nas. Iz tega razloga je potrebno biti zelo previden, ko ločujemo pretepajoča se psa, saj nas lahko zlahka ugrizneta. Temu pravimo preusmerjena agresivnost.

Bolečina

Tudi najnežnejši pes se lahko obnaša agresivno, ko je poškodovan ali ga kaj boli. Zato je potrebno biti zelo previden pri ravnanju s ranjenim psom, tudi če je naš in ni bil do nas še nikoli agresiven. Pogosto se tudi zgodi, da pes ugrizne zaradi bolečin, ki so posledica bolezni ali starosti. Bolečino, zaradi katere se pes odzove agresivno, lahko povzroči tudi nekatera oprema, kot je npr. bodeča ali električna ovratnica. Ta vrsta agresivnosti je popolnoma nagonska in se lahko pojavi tako pri samcih kot samicah ter tudi pri mladičkih.

Spolni nagon

Nekateri psi so od svojih divjih prednikov podedovali tudi agresivnost zaradi spolnega nagona. To je še posebej značilno za spopad med dvema nekastriranima samcema, lahko pa se zgodi tudi med dvema nesteriliziranima samicama. V redkih primerih se lahko zgodi tudi samcu, ki je bil sicer kastriran, vendar šele v odrasli dobi.

 

Plenilski nagon

Mnogi domači psi imajo še vedno precej izražen plenilski nagon, zato bodo z veseljem tekli in lovili hitro premikajoče se predmete. Takšna igra z igračo seveda ni problematična. Težava nastane, če se pes začne poditi za drugimi živalmi, tekači, kolesarji ali celo avtomobili. Še huje postane, če pes svoj "plen", ko ga ujame, tudi ugrizne.

Za razliko od drugih vrst agresivnosti bo pes pri plenilski agresivnosti redko dal kakšen znak, preden se bo zapodil za svojim "plenom". Njegov cilj je namreč ta plen uloviti, ne pa ga najprej opozoriti, da ga bo napadel.

Plenilsko vedenje postane še posebej nesprejemljivo, če ga pes usmeri proti otrokom. K sreči se le redko zgodi, da bi pes kot plen doživljal človeka. Ne glede na to, ta vrsta agresivnosti nujno potrebuje strokovno obravnavo.

Več o agresivnosti:

- Agresivno vedenje še ne pomeni agresivnega psa

- Od kod agresivno pasje vedenje?

- Stopnjevanje agresivnega vedenja

- Kako se soočiti z agresivnostjo našega psa?