Accept Cookies?
Provided by OpenGlobal E-commerce
Tuesday 20 Aug 2019
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Print

Hierarhija in dominanca v krdelu

Podobno kot pri dominanci lahko tudi o pasjem doživljanju hierarhije danes preberemo in slišimo zelo različne teorije.

Več teorij.

Danes postaja vedno popularnejša teorija, da psi pri doživljanju hierarhije niso tako zelo podobni volkovom, kakor se je mislilo včasih. Kolikor pa se ravnajo po hierarhični lestvici, vanjo ne štejejo človeka. Človeka naj bi doživljali drugače, saj zanje skrbi in jih hrani. To, čemur nekateri pravijo dominanca in težnja po vzpenjanju po hierarhični lestvici, ni nič drugega kot le pasji oportunizem in vsiljivost (nekateri psi naj bi bili le bolj in drugi manj vsiljivi). Primer opisa takšne filozofije: alldogsgym.com.

 Na drugi strani imamo tiste, ki še vedno vztrajajo pri tradicionalni »teoriji dominance«, socialne hierarhije in podobnosti psov volkovom. Toda: dominanco pravilno razumejo ne kot nasilno težnjo podreditve vseh okrog sebe, temveč kot voditeljske notranje lastnosti psa ali človeka (ali drugih živali). Mednje ne spada agresivnost, temveč predvsem mirnost, odločnost in samoiniciativnost. Iz tega razloga vodje krdel v naravi niso agresivne, temveč prirojeno mirne in odločne živali. Primer takšne razlage: happydogtraining.info.

Seveda imamo tudi trenerje in pasje lastnike, ki pse vzgajajo izključno s trdo roko in fizično kaznijo. To so tudi tisti, ki teoriji dominance in hierarhije dajejo negativen značaj. V njihovo filozofijo, če sploh obstaja, se ne bi spuščal. Opozoril bi le, da so med nasiljem, kaznijo in discipliniranjem (četudi je to fizično), ogromne razlike, in jih ne gre enačiti.

Dominanca in agresivnost imata kaj malo skupnega

Ne glede na različne teorije ostaja dejstvo, da se psi pri medsebojnih odnosih ravnajo po določeni hierarhični lestvici. Ta se pri uravnoteženih psih vzpostavi brez kakšnega renčanja ali pretepanja. Pes, ki je po naravi bolj dominanten (v zdravem pomenu besede) oz. ki kaže mirnejšo in odločnejšo "energijo", bo samozavestno prevzel  višji socialni status.

To lepo kaže zanimiva dolgoročna raziskava dr. Beacha ameriške univerze Berkley, ki med drugim razkriva tudi razliko med hierarhičnim obnašanjem samcev in samic. Medtem ko so se v brezštevilnih poskusih samci skoraj brez izjeme ravnali po hierarhični lestvici in odstopili kost psu na višjem mestu v hierarhiji krdela, se je pri samicah pogosteje dogajalo, da je nižje uvrščena psica obdržala kost tudi ob prisotnosti višje uvrščene

Ob tem se je pomembno zavedati, da ima agresivnost (in tudi ne velikost) posameznega psa kaj malo opraviti z njegovo dominantnostjo in posledično njegovim mestom na hierarhični lestvici. Pomembna je njegova "energija", prezenca. Dominanten pes se obnaša samozavestno, mirno in odločno ter nima potrebe po dokazovanju svoje nadvlade nad drugimi psi, razen v primeru, da je direktno izzvan. Če pes brez razloga napade drugega psa, pa to kaže na njegovo psihično neuravnoteženost, ki je potrebna obravnave.

Da teorija o dominanci drži, lahko opazimo tudi sami ob svojih ljubljenčkih. Na sprehodih srečujemo najrazličnejše pse, do katerih se naš štirinožec obnaša zelo različno. Kljub na videz enaki telesni govorici se ob nekaterih počuti izzvanega, drugih se ogne v širokem krogu, tretjim se podredi že ob približevanju, četrte pa le na kratko povoha ali jih celo popolnoma ignorira …

Spoštovanje psov takšnih, kakršni so

Hierarhična struktura odnosov v krdelu je torej nekaj, kar je globoko vgrajeno v pasje dojemanje in socializacijo. Sam iz vsakodnevnih izkušenj s psi ne najdem dokaza, da bi le-ti človeka dojemali kako drugače, izven okvirov hierarhičnih odnosov. Naš pes nas dojema kot bodisi sebi podrejene (»follower«) bodisi nadrejene (»leader«). Zanikanje te narave pasjih odnosov lahko pomeni antropomorfiziranje (poskus počlovečenja) psov in njihovo nespoštovanje takšnih, kakršni so.

Če si s svojimi ljubljenčki dovolimo vstopiti v ta naravni svet  pasjih odnosov, se nam odpre zanimivo in vznemirljivo obzorje. Dejstvo, da nas naš ljubljenček doživlja kot sebi nadrejene ali podrejene, pred nas ne postavlja večnega strahu, da skuša s svojimi dejanji prevzeti vodstvo družine. Pred nas postavlja izziv, da se učimo potrebnih veščin in rastemo v svoji mirnosti in odločnosti (t. j. v zdravi dominanci). Prepričan sem, da je to ena najpomembnejših lekcij, ki se jih lahko naučimo od psov, ki nas ne bo le naredila boljših vodnikov psov, temveč nam bo koristila tudi na drugih področjih življenja.