Accept Cookies?
Provided by OpenGlobal E-commerce
Sunday 16 Jun 2019
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Print

Zdrava dominanca

Ob prebiranju člankov in knjig o pasji vzgoji in psihologiji opažam, da se največ mnenj kreše ob pojmu in vlogi dominance. A največkrat le zato, ker uporabljamo isti pojem za različne stvari.

Mnogi pasji psihologi in trenerji uporabo dominance pri vzgoji psov označujejo za zastarelo in za živali škodljivo, saj jo povezujejo z agresijo in nasiljem. Na ta račun največ kritik prejema tudi Cesar Millan, ki svojo vzgojo gradi na vlogi človeka kot vodje krdela.

Dominantna pasja vzgoja in 'Šepetalec psom'

Potrebno je razložiti, da Millan ločuje med zdravo in nezdravo dominanco. Nezdrava dominanca je bodisi agresivna, vzbuja strah in uporablja grožnjo ali nasilje. Kritiki teorije dominantnosti navadno govorijo o tej dominanci. Zdrava dominanca pa je potrjujoča, usmerjujoča, mirna in odločna. Brez nje tudi v človeškem svetu ne najdemo uspešnega voditelja. Zanimivo je, da Millan kot zgled dominantne osebnosti daje televizijsko voditeljico Oprah Winfrey, ki jo nikakor ne moremo označiti za agresivno ali nasilno …

Zdrava dominanca je torej pozitivna lastnost, potrebna ne le za vodenje psa, temveč tudi za vzgojo otrok, vodenje skupin in timsko delo v službi. Kdor je že imel izkušnjo tima, v katerem nihče ni želel dajati pobud in prevzemati odgovornosti, se je lahko na lastno pest prepričal, kako pomembna je zdrava dominanca za funkcionalnost kakršne koli skupine …

Na drugi strani imamo tudi napačno predstavo o Cesarjevih metodah, češ da, ne glede na primer, vse rešuje s t. i. alfa obratom – obratom psa na hrbet, dokler se ne umiri. To seveda ni res in bi bilo tudi napačno. Res pa je, da Millan morda preveč rad uporablja dominanco za razlago večine pasjih vedenj.

Najpomembnejše prvine dominance

Najpomembnejši prvini zdrave dominance sta mirnost in notranja trdnost. Brez njiju vsakršna dominantna metoda odpove. Marsikateremu skrbniku psa teh dveh prvin resda manjka (še posebno v sodobnem hitrem tempu življenja), vendar sam vidim pasjo vzgojo kot človekovo priložnost in motivacijo, da se ju priuči. Tako bosta srečnejša in on in njegov pes.

Za zdravega dominantnega vodjo je pomembno tudi, da ve, kaj hoče, in to psu jasno in odločno sporoči. To napako velikokrat delamo na sprehodih, ko se zatopljeni v svoje misli bolj pustimo voditi psu, kot da bi mi vodili njega. Negotovi kužki se zaradi tega lahko počutijo manj varne, se hitreje prestrašijo ali napadejo.

Ne gre pa niti brez doslednosti. Ko smo psu 'razložili' pravila in meje, moramo v vseh okoliščinah vztrajati in se jih držati tudi mi. V nasprotnem primeru psa zmedemo in mu sporočamo, da ne mislimo resno. Kot zgled pomislimo na prosjačenje za hrano pri mizi: če je enkrat prepovedano in drugič tolerirano, se bo seveda znova in znova ponavljalo.

Je možno premirje med teorijami?

Če torej pogledamo natančno, zdravo dominanco uporabljajo praktično vsi pasji trenerji in psihologi. Razlika je le v nekaterih metodah. Medtem ko so nekateri strogo proti vsakemu opominjanju ob nezaželenih dejanjih (discipliniranju) in zagovarjajo izključno uporabo nagrajevanja, Cesar Millan v svojih oddajah daje morda večji poudarek na discipliniranje, čeprav se poslužuje obojega. Razlog za večji poudarek na discipliniranju pa je tudi v tem, da se Millan v svojih oddajah ukvarja s psi, ki že imajo vedenjske ali psihološke težave. Le nagrajevanje pozitivnega vedenja v hujših primerih ne more odpraviti neželenega vedenja, če je le-to v psu že trdno usidrano.

Katera je torej tista prava pot in prostor premirja med različnimi teorijami? Kot navadno verjetno nekje na sredi. Pri vzgoji kužkov poskušajmo čim bolj nagrajevati pozitivno vedenje, a se psu ne bojmo sporočiti tudi, kje so meje in kdaj jih je prekoračil. Brez nasilja in jeze, seveda.